Stvarnopravni zakonik v 119. členu določa da morajo etažni lastniki, v primeru da ima nepremičnina več kot dva etažna lastnika in več kot osem posameznih delov, ustanoviti rezervni sklad za kritje bodočih stroškov rednega upravljanja. Poraba sredstev rezervnega sklada je možna samo za poravnavo stroškov vzdrževanja in potrebnih izboljšav ter za odplačevanje v te namene najetih posojil, tako zbrana sredstva pa so skupno premoženje etažnih lastnikov, ki jih je upravnik dolžan voditi ločeno na posebnem računu.

Stanovanjski zakon (SZ- 1) pa v 44. členu določa, da je sredstva rezervnega sklada mogoče uporabiti samo za poravnavo stroškov vzdrževanja, ki so predvideni v sprejetem načrtu vzdrževanja, kakor tudi za dela, vezana na učinkovitejšo rabo energije, za plačilo izboljšav, nujnih vzdrževalnih del, za odplačevanje v te namene najetih posojil in za zalaganje stroškov izterjave plačil v rezervni sklad.

Merila za določitev mesečnega prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižja vrednost prispevka so določena v Pravilniku o merilih za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižji vrednosti prispevka (Uradni list RS, št. 11/2004). Za stavbe, ki so stare manj kot 10 let, prispevek ni obvezen. V takšnih »mladih« stavbah se prispevek določi na prostovoljni osnovi. Od februarja 2004 je torej določeno merilo prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad. To je znesek v € preračunan na m2 bruto površine, v odvisnosti od starosti stavbe. Za stavbo staro nad 10 do 30 let znaša minimalni prispevek 0,20€ na m2 bruto površine, za stavbo staro nad 30 do 60 let znaša minimalni prispevek 0,25€ na m2 bruto površine, za stavbo staro nad 60 let znaša minimalni prispevek na m2 bruto površine 0,30€.